Misijonarka ljubezni na bolniški postelji

 

Cvetana Priol je tako kot sv. Terezija iz Lisieuxa obljubila, da bo po smrti delila rože iz nebes

Alojz Rebula je pred skoraj dvema desetetjema v Družini (11. 5. 2003) objavil kratek zapis Na duhovni relaciji Maribor – Lisieux, kjer je primerjal dve mistikinji ljubezni: Mariborčanko Božjo služabnico Cvetano Priol (1922–1973) in sv. Terezijo Deteta Jezusa iz Francije (iz Lisieuxa) (1873-1897), obe sta si podobni z globoko duhovnostjo Božjega otroštva. Terezija je umrla stara komaj 24 let, Cvetana enkrat starejša, pri 51 letih. Rebula tam primerja Cvetano Priol tudi s slovenskimi moškimi svetniškimi kandidati in zapiše, da se Priolova prav po mistiki razlikuje od slovenskih moških kandidatov, »saj Baraga, Slomšek, Grozde, Halas niso bili mistiki«. 

 

Darovana

 Prva izdaja duhovnega dnevnika Cvetane Priol nosi naslov Darovana (1997), kar izraža držo njenega življenja po tistem milostnem življenskem dogodku, ko se je kot sedemnajstletna v mariborski stolnici darovala Bogu kot žrtev ljubezni za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš. Kasneje pa je še posebej prosila in se darovala za preganjano Cerkev v Sloveniji. Popolno podaritev Bogu je opravila v letu 1939 v Križevi kapeli v mariborski stolnici in jo je kasneje še nekajkrat ponovila. Ta odločilni trenutek svojega življenja Cvetana lepo opiše v svojem dnevniku (14. 2. 1950): »Jezus, zdi se mi, da moram obujati spomin na vse tvoje čudovite darove, ki si mi jih naklanjal v življenju … Bilo je lepo pomladansko jutro, ko sem se pri darovanju v stolnici darovala tebi kot žrtev ljubezni. Ne morem pozabiti sreče onih dni, ko sem bila bolj v nebesih kot na zemlji … Naj bom tvoja mala žrtev, ki se bo použila za Cerkev, za svetost duhovnikov: Če sama ne morem biti tvoj duhovnik, naj bo moje življenje vsaj dar zanje, da bodo privedli tisoče in tisoče duš k tebi …«.

Te podaritve se je zavedala vse življenje, tako kot medvojna izgnanka s svojo družino v Gradcu, kjer ni mogla kot tujka kljub veliki glasbeni in umetniški nadarjenosti na Akademijo za glasbo, ampak je smela obiskovati le srednjo glasbeno šolo. Najtežje ji je bilo leta 1944, ko je morala z drugimi dekleti na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenberg pri Gradcu. Zbolela je za težko angino in sledove te bolezni je nosila vse življenje.

Ko se je po vojni s svojo družino vrnila v Maribor, je od leta 1945 do 1948 študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, delala redno izpite, žal je spomladi 1948 v 6. semestru zaradi težkih razmer bolezni morala dokočno opustiti akademski glasbeni študij. To preizkušnjo je vse življenje sprejemala v luči podaritve same sebe Bogu za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš in tako postala darovalka in misijonarka na bolniški postelji. Presrečna je bila, da je kljub bolezni lahko učila na glasbeni šoli v Mariboru, kjer je bila predmetna učiteljica klavirja in predšolske glasbene vzgoje. Kot umetniška duša je pisala pesmi, predvsem z versko vsebino, in jih več tudi uglasbila.

 

Z berglami od postelje do postelje

Veliko časa je preživela po bolnišnicah in v zdraviliščih. Kar nekaj let zapored je preležala na bolniški postelji, imenovala jo je »oltar, na katerem se darujem«. V sestavku Molitev (Dnevnik, 1947) pripoveduje: »Iskal si me, Gospod, pred mnogimi leti, in klical si me že v mladosti. Izbral si otroka zase in ga vodil skozi jasnino in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal sedaj moj cilj in poklic.« In na ta Božji klic Cvetana odgovarja: »Hočem živeti za Boga, za Njegovo čast in ne za svojo tolažbo. Hočem ostati v temi, hočem trpeti samoto in zapuščenost … Hočem ljubiti Boga pod križem.«

Želela je biti »misijonarka« iz bolniške postelje. Čeprav je bila sama vsa izčrpana, je druge duhovno dvigala; in ti niti slutili niso, koliko sama trpi. Trpljenje jim je tudi lajšala na različne načine. Z berglami je stopala od postelje do postelje. Hrabrila je bolnice, da so vsaj za trenutek pozabljale na svoje težave in postale pogumnejše, posebno ko so izvedele, koliko bolezni in težav ima Cvetana že za seboj. Prepevala jim je in igrala na piščalko, da jim je s tem lajšala misel na bolečine. Skupaj so molile, prepevale cerkvene pesmi, praznovale praznike, se pripravljale na prejem spovedi in obhajila. Mnogim bolnikom je pisala in jim dajala poguma.

Povezovala je bolnice, da bi kot “skupnost” darovale svoje preizkušnje za Cerkev in druge namene.

 

Sveta Terezija, Cvetana in cvetje

Svojega prepričanja ni nikoli skrivala, ni ga pa tudi nikoli vsiljevala. Čutila je, da je bila njena navzočnost v bolnišnici zaradi bolnic, ki so bile tedaj na zdravljenju, potrebna. Marsika­teri bolnici je pomagala do spreobrnjenja in spoznanja Božje ljubezni.

Obljubila je, da bo po smrti delila pomoč iz nebes. Tam bo nadaljevala s svojim delom za reševanje duš. Šele tam se bo pričelo njeno pravo poslanstvo in od tam bo spremljala korake vseh tistih, ki se trudijo za Božje kraljestvo na zemlji.

Upodobitev Cvetane Priol Lojzeta Čemažarja na freski cerkve na Kureščku, kjer ima Cvetana v predpasniku cvetje, jo tudi na zunaj povezuje s simboliko cvetja sv. Terezije Deteta Jezusa, ki jo vidimo upodobljeno na številih kipih in slikah po slovenskih cerkvah. Obe upodobljeni s cvetjem. Terezija, s cvetjem v naročju, sozavetnica misijonov in s sporočilom “moj poklic je ljubezen” in naša slovenska božja služabnica Cvetana Priol, s cvetjem v predpasniku, misijonarka za duhovne poklice ter vztrajna molivka za škofe in duhovnike na bolniški postelji, ki v teh tednih njeno priprošnjo še posebej potrebujejo.

Papež XI. je leta 1925 mistikinjo ljubezni sv. Terezijo Deteta Jezusa razglasil za sozavetnico misijonov. Mistikinjo ljubezni Cvetano Priol pa lahko imenujemo misijonarka ljubezni na bolniški postelji. Obe sta ljubiteljici in priprošnjici za ljudi, predvsem za Cerkev v stiski; obe nam s simboliko cvetja, ki ga dobrohotno in ljubeče sipata na zemljo, tudi danes sporočata, da mislita na nas, ki še potujemo in se jima lahko zato z zaupanjem priporočamo.

Vinko Škafar

(Tistim, ki radi Cvetano Priol pobliže spoznali priporočamo knjigo: Cvetana Priol, Cvetana Priol na poti svetosti: Dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja, Ognjišče, Maribor 2017).

 

Pesmi Cvetane Priol.

NA POTI SVETOSTI

Kralj neba

Kralj neba je na oltarju.

Nežno k sebi vabi me.

Z milostjo me bo osrečil,

dal mi bo zaklade vse.

Več..

Bela roža

Belo rožo ti prinašam,

sveta Mati, pred oltar,

ti pa rožo to izroči

svojemu Sinu v mali dar.

Več...

Molivci

Samo molivci bi nas lahko še rešili

in meč nad našo glavo zadržali,

ta svet pred sodbo, temnimi navali

z življenjem svetim srčno priborili.

 Več...

Zapoved ljubezni

Gospod stoji pred nami,

nam trka na srce:

»Na delo zdaj, kristjani,

na delo, pozno je.

 Več...

                                   
            

 

Copyright © 2021 Cvetana Priol. All Rights Reserved. Vse pravice pridržane.

X

Avtorske pravice

Razmnoževanje in/ali kopiranje vsebine spletne strani je nezaželjeno.