Molitev in zaupanje v priprošnjo slovenske »Male Cvetke«

Zgodilo se je 21. januarja 2019. Ta dan sem odšla v stolno cerkev v Mariboru in tam malo po 12. uri več kot pol ure molila pred Najsvetejšim. Ob 13. uri istega dne sem bila namreč naročena na kontrolo pri hematologu v UKC.

Diagnoza: neozdravljiva bolezen

Moja zgodba o hematološkem zdravljenju traja že precej časa:

Leta 2013 so mi zdravniki na 40. rojstni dan postavili diagnozo mielofibroza (tip kronične levkemije – teoretično neozdrav­ljiva bolezen) in me začeli zdraviti z interferonom 2a, ki povzroča celo paleto stranskih učinkov z gripi podobnimi simptomi: vročina, mrzlica, mrazenje s tresenjem, potenje, bolečine v mišicah in sklepih, slabost, glavobol, suha in posledično srbeča koža, siljenje na bruhanje, izpadanje las … Zaradi bolezni in zdravljenja so me še isto jesen delno upokojili. Moja otroka sta takrat hodila v 1. in 5. razred. In danes ugotavljam, da sem prav v tistem času napisala svojo prvo pravljico ter jo posvetila svojima otrokoma z željo, da se ne bi bala. Stanje je bilo namreč resno. Dan po aplikaciji zdravila, približno 12 ur, nisem mogla vstati iz postelje in sesti v avto … Poleg tega nisem smela v množico ljudi, ker zdravilo deluje tudi na imunski sistem. Na teden sem si dajala po tri injekcije interferona in eno injekcijo eritropoetina – »doping«, da je hemoglobin nekoliko zrastel in sem bila malo bolj pri močeh. Za hojo po stopnicah v prvo ali drugo nadstropje sem v službi zaradi zasoplosti in izčrpanosti uporabljala dvigalo. Jetra in vranico sem imela povečano. Za malico sem lahko pojedla samo pol sendviča, sicer me je tiščalo v želodcu z obeh strani. Ko sem se spomladi 2014 precej izčrpana in shujšana od zdravljenja pridružila molitveni skupini Prenove v Duhu in so zame moji sedanji prijatelji v Jezusu molili, so se takoj začela izboljšanja. Spet sem lahko tekla, česar nekaj tednov prej nisem več zmogla, čeprav sem to sicer redno rekreativno počela takrat že več kot tri leta. Začela sem tudi hoditi na romanje v Medžugorje in vsako leto, ko sem odšla na ta milostni kraj, smo lahko ukinili po eno injekcijo na teden, s tem da so bili izvidi stabilni, česar zdravniki niso mogli verjeti. Tudi vranica se je dokazano zmanjšala za več kot 4 cm, in to v enem samem dnevu. Moja rodna sestra, po poklicu zdravnica radiologinja, je v Rimu za 1. maj 2017 molila za moje ozdravljenje. Ko se je vrnila z romanja, je bilo na otip mogoče dokazati, da je organ manjši. To je kasneje potrdila tudi ultrazvočna preiskava.

Po molitvi misijonarja Donalda Turbitta iz ZDA že približno leto prej ni bilo več povečanih jeter, ki so prej segala 5 cm pod rebra. Ob molitvi mi je rekel: »Jutri bo bolje.« In res je bilo tako.

Tako sem si nazadnje letos dajala samo še po eno injekcijo interferona tedensko, ki pa me je vsakič zelo utrudila. In na tem mestu moje zgodbe o zdravljenju vstopi svetniška kandidatka Cvetana Priol.

Za Cvetano sem izvedela avgusta 2004 na Marijin praznik, ko je tedanji stolni župnik Li­povšek na Prihovi delil podobice. Od takrat sem podobico nosila zataknjeno v zavihku službene mape ter tu in tam zmolila za Cvetano in njeno bea­tifikacijo. O njej takrat nisem vedela ničesar, razen to, kar je pisalo na podobici, vendar mi je bila takoj všeč oz. nekako blizu.

»Reši me teh injekcij«

21. januarja 2019 sem torej tik pred odhodom na hematološko kontrolo okoli 12.40 stopila še do Cvetanine fotografije in pred njo goreče prosila, naj me vendar reši teh injekcij, saj sama dobro ve, kako je trpela zaradi številnih bolezni in zdravljenja (o Cvetani sem takrat vedela že precej več). Nekaj minut kasneje sem prispela v ambulanto, vendar v njej ni bilo moje hematologinje, ampak njen specializant. Bil je vesel, da so izvidi stabilni (kri sem oddala en teden pred kontrolo), in zaključil, naj nadaljujem isti režim zdravljenja, kar je narekoval tudi za ambulantni karton. »Dobro, Bog, če tako želiš,« sem si mislila, ko sem odhajala iz ambulante, »če naj še trpim, pa bom.« A nekje globoko v sebi sem čutila, da to ne bo tako, verjela sem, da me bo Cvetana uslišala. In zgodilo se je nekaj nenavadnega. Ko sem že stala pred okencem medicinske sestre z dokumenti v rokah, prihiti do mene moja osebna hematologinja ter me vpraša po počutju in o tem, kaj sem se dogovorila z zdravnikom. Ko sem ji povedala, da naj bi nadaljevala z zdravilom, je odločno odvrnila: »Proč z interferonom, govorila sem s predstojnikom, s temi zdravili vas delamo samo še bolj slabokrvne.« Gledala sem jo in nisem vedela, kaj naj ji rečem, šlo pa mi je na jok od veselja, saj sem vedela, da je tako prepričljiva in nenadna odločitev moje zdravnice posledica uslišanja Cvetane Priol, seveda pa tega zdravnici sredi hodnika nisem mogla razlagati … Cvetana me je uslišala, in to v 20 minutah.

15. aprila 2019 sem imela ob 13.05 spet kontrolo. Tudi ta dan sem odšla najprej v stolnico pred Najsvetejše in k Cvetani. Nesla sem ji nekaj šmarnic v zahvalo. Sledila je kontrola. Izvidi so bili stabilni, in to povsem brez zdravil! Vmes sem vsak mesec po nasvetu hematologinje kontrolirala kri v domačem laboratoriju in niti ena vrednosti se ni poslabšala, ampak je bilo vse stabilno, kvečjemu se je kakšna vrednost malo popravila. Prvič po letu 2007, ko sem se začela zdraviti pri hematologu zaradi preveč trombocitov, sem bila popolnoma brez kakršnih koli zdravil!

Zdaj Cvetano vsak dan prosim za popolno ozdravitev (od teoretično neozdravljive bolezni) in verujem, da mi jo bo tudi izprosila pri Bogu.

VESTINA

VIR: tednik Družina, 11. avgust 2019 št. 32 str.8

Kralj neba je na oltarju.

Nežno k sebi vabi me.

Z milostjo me bo osrečil,

dal mi bo zaklade vse.

Več..